Zunaj se dani, v mojih mislih jaz in ti.
Hitro čas beži, a v meni še živi
tvoj pogled, dotik, oči, a zdaj več ga ni,
le še bled spomin, ki me vrne v stare dni.
Ne zanima me, kdo sploh si ti, vse sem dala, pa te ni,
moje pustil si srce kar tako nekje …
Ne zanima me, če bil bi rad boljši človek kot takrat,
moje leži srce kar tako nekje …
Julijski večer, veter v ritmu je valov
dvignil svoj obraz, čisto tiho je odšel.
V pesku pustil je sledi in zato boli.
Ko prišel bo dan, nove risal bo poti.
Kar tako nekje, zdaj vem,
kar tako, brez tebe,
kar tako, nekje me čaka sreča.
Ne zanima me, če bil bi rad boljši človek kot takrat,
jaz pa kar tako nekje našla sem srce.