Zlate niti rane zore
odgrnile so zastore
hrepenenja mojega.
Žarek, ji poljublja lice,
lepo kakor lik kraljice,
kraljice mojega srca.
Z mrežo zlato je ovila,
v mojo dušo jo vklenila,
da bi se le poigrala z njo.
In zdaj tavam in jo iščem,
v nočeh brez spanja kličem,
da mi da vsaj malo upanja.
Vse življenje svoje sem želel si samo njo,
da usliši njeno me srce.
Brez ljubezni njene sem živel in še živim
kot roža brez vode.