Ko brejge naše sonce greje,
noprta solzne ma oči,
si prve fsak zelene veje dah presmec jih.
Na enem kraji črne goše,
na drugem zlati kruh zori,
tu pravi srečni človek še živi.
Jesen bogata no košata,
zapeje med vinogradi,
Martin pa mojo grejšno dušo greje mi.
Pod nougami mi vjutro škriple,
pr pejči fsak se bolj drži,
doma pa po Božiču že diši.
V naših srcih si doma, dežela Štajerska,
od Goric do Pohorja, zelena Štajerska,
f senci dol si fsejdemo, ko gremo s tavrha.
Debeli kruh nam rejže,
slatko vince strejže,
tota naša Štajerska.
Harmoniko si še zašpilam,
bolj trdo, ker več nisn mlad,
da ti me, lubica, spet čuješ, tak bi rad.
Zaj pridejo spet lejpi cajti,
klopotec letini bo pel,
bogato dobri Štajerc bo živel.