S prjatli smo se včerej spet napil,
bil je moj dan, petindvejseti.
Zabaval smo se, pil in pel,
vsaj tko je zgledal, ampak dons res ne vem.
Zavedal smo se vsi iste stvari,
odraščanje je sranje, sanje vzame ti.
Ne morem verjet,
da nisem več otrok.
Kam gre ta svet?
Najbrž bom jokal, ko bo čas za umret.
Jaz hočem met
do smrti šestnajst let,
hočem živet
s kitaro v rok, dokler nau čas za umret.
In če pomislm, kot včerej se zdi,
jokou sem, ko so me prvič v vrtcu pustil.
Dopoldne sem bil že maturant,
a na večer smo mojih petindvejset let praznoval.
Dons sem še mlad, še ne dolg poročen,
a že jutr bom s protezo grizu tenstan krompir.