Še danes pomnim tisto majhno kraško vas,
kjer se bil kot muzikant, še danes pomnim tisti čas.
Bilo je pesmi in zabave, bil je krasen dan,
a po žilah se pretakal naših kraški je teran.
Zagledal sem jo samo, daleč proč od vseh,
ko sedela je ob plotu z belo rožo v laseh.
Pristopil sem in vprašal jo, kako ji je ime,
a mi rekla ni ničesar, le nasmehnila se je.
Mandarina, nanjo mislim še,
Mandarina, jo še ljubim le.
Mandarina dal sem ji ime
Mandarina moje bo dekle.
Mandarina, nanjo mislim še,
Mandarina, jo še ljubim le.
Mandarina dal sem ji ime
Mandarina moje bo dekle.
Ko sem odhajal, rekla je, naj pomnim jo,
in s solzami v očeh, da večno me ljubila bo.
In na koncu mi je dala vroč poljub v slovo,
od takrat, kjerkoli hodim, v srcu nosim samo njo.
Mandarina, nanjo mislim še,
Mandarina, jo še ljubim le.
Mandarina dal sem ji ime
Mandarina moje bo dekle.
Mandarina, nanjo mislim še,
Mandarina, jo še ljubim le.
Mandarina dal sem ji ime
Mandarina moje bo dekle.
Mandarina moja bo.