Kraguljčki zvonijo, grem k ljub’ci v vas,
jo iz spanja zbudijo, ko sliši njih glas,
snežinke vesele se v zraku vrte,
ko zvezdice bele z menoj vesele.
Najraje bi vriskal, veselo zapel,
saj bom se pri ljub’ci nocoj le ogrel,
se k njej bom pritisnil, poljubček ji dal,
da zebe hudo me, se bom ji zlagal.
Pod oknom ustavil konjiča svojga
in ljubico kličem, al’ ni je doma,
se oča oglasijo, kaj delaš kraval
in psa ven spustijo, ni šale poznal.
Kraguljčki molčijo, sem s konj’ča jih snel,
kosti me bolijo, le kdaj se bom grel,
v pojstli pomislil na očeta in psa
in kol’ko bom rabil za hlače blaga.