Čez mesto, ki zdaj se prebuja,
gre tisoč nevidnih poti.
Usoda pa ve za križpotja
in mnoge neznane smeri.
Še sveže so zjutraj novice,
po ulici kruh zadiši.
Z navdihom se pesem začenja,
najlepši si konec želi.
Naj plujejo ladje po srečo,
naj vlaki so polni želja,
naj vodijo ceste do cilja
in ena naj gre do srca.
Spet upam, da prideš tod mimo
in iskre zagledaš v očeh.
Ujameš trenutek ob kavi,
na šipo narišeš nasmeh.
Na trgu, ki hrani spomine,
vse drugo uganka se zdi.
Kdo čaka, kdo gre in kdo pride?
Kaj znova lahko se zgodi?
Vedute so polne svetlobe,
še sence imajo oči.
S koraki, ki nimajo časa,
spet jutro prehitro beži.