V sebi čutim še daljave
in nemir minulih let.
Le ob tebi se prebujam,
kakor se odpira cvet.
Včasih slišim klic demonov
in nebeški smeh kitar.
S tabo pa ustavljam ure,
ki jih žene čas, vladar.
Ljubi me, kot sonce sije,
me kot dež poljubljaj spet.
Najin angel naj se vrača k reki
še čez tisoč let.
Ritem bobnov, ki donijo
in v mestu rock’n’roll.
Ladje, ki v nebo se dviga
zopet išče nov pomol.
Vse znova naj začenja
in se tudi spet konča.
Zmeraj naj ljubezen najde pot,
ki vodi do srca.
Žive so stopinje v prahu
in skrivnosti so v sledeh.
Dolgo že potuje iskra,
ki jo nosiva v očeh.