Na vrtu, ki ve za ljubezen,
cvetijo le rože rdeče.
V naročju te sanjske podobe
umrla bi rada od sreče.
Naj topli dež tvojih poljubov
me sredi poletja ujame.
Naj veter, ki dviga nevihto,
še zadnjo tančico mi sname.
Že dolgo si greva naproti
in čutiva čudno bližino.
Ko duša se duše dotika,
beživa pred večno praznino.
Pred jutrom, ki ve za ljubezen,
nebo je pod kožo krvavo.
Žarijo nad nama meglice
in rosa je padla na travo.
Ob tebi lahko še verjamem,
da kaj se bo znova začelo,
da v sanjah bom zopet letela
in vse bo spet smisel imelo.
Naj skrita sled tvojih dotikov
popelje v neznane me kraje.
Naj zmeraj med nama bo cesta
in proga brez zadnje postaje.