Noč je temna, zvezde svetle pot utrejo mi
do vaškega dekleta, ki ga rad poljubil bi.
Z radiem v roki tam pod okno skrijem se,
globoko sem vdihnil, zdaj povedal bom ji vse.
Joj, kako srce razbija, ker ne ve, kako
se deklica najlepša v vasi odločila bo.
Ko pokaže se na oknu, sem premagal strah,
očaran ves od nje zapel sem s šopkom v rokah.
Če te poljubim
in te zasnubim,
ali obljubiš, da rečeš mi da?
Lahko verjameš,
da če me vzameš,
življenje tvoje bo smeh brez solza.
Če te poljubim
in te zasnubim,
ali obljubiš, da zvesta mi boš?
Če kaj pomaga,
nikoli, draga,
ne bo ti žal, če postanem tvoj mož.
Malo je premišljevala, kaj bi rekla mi,
trenutkov nekaj me držala v slepi ulici.
Ko me skoraj je imelo, da je vse zaman,
pa je iz nje kar steklo: »Daj, vzemi mojo dlan.«
Zdaj, ko srečno skupaj sva in si deliva dom,
se spomnim slik pod oknom, ko me je razjedal dvom.
Ni mi žal, da tisto noč sem skoraj prebedel.
Še dobro, da sem vztrajal, da takrat sem ji zapel.