Ukradem te! Ukradem te! Ukradem te!
Vem, da je noro, da pišem ti že stotič, da vrneš se.
Trpeti več ne morem bremena, ki ga nosim,
čakati ne morem, zato lepo te prosim.
In kličem te, vrni se, vrni se k meni
v mojo sobo malo, pogrešam te.
In priznam, da sanjam te vse te dolge noči
in osamljene sanje, v katerih si ti.
Vem, da noro je, a vendar čutim tako.
Jutri ukradem te, ker želja po tebi ubila me bo.