Prišel je kot veter, ki ga je čakala,
v prvem trenutku ga je prepoznala.
Prišel je kot pravljični lik,
kot kocka za njen mozaik.
Bil je čarovnik za njene potrebe,
v njem je odkrivala drugi del sebe,
a čas je že pisal sonet
z verzi usodnih besed.
Človek prižiga, Bog pa ugaša,
On je kot knjiga, nič ne vpraša,
je že tako, včasih so sanje le solze zlite v oko.
Poljubi so tkali nevidno zavetje,
nebo je poslalo indijansko poletje,
a zrak je postajal težak,
na upanje padal je mrak.
Zaman je mižala v temno luč groze,
v njegovih očeh je odsev diagnoze
zapisal še zadnji spev sanj
v njun lep, a prekratek roman.
Človek verjame, Bog pa odloča,
večkrat vzame dragulj iz obroča,
je že tako, včasih so sanje le solze zlite v oko.
Pogosto za hip jo predrami iz spanja
zvok znanih korakov, a ve, da le sanja,
svetloba beži nekam proč,
tišina se zlije v noč.
Še vedno je nanjo prilepljen kot senca,
spomin zazveni kakor molska kadenca,
jesen se usuje kot plaz,
kot prezgodnji mraz.
Človek obrača, Bog pa obrne,
ene nam vrača, drugih ne vrne,
je že tako, včasih so sanje le solze zlite v oko.