Moj skromni dom je tan f Prlekiji,
ge srečno od rojstva živin.
Preživlan se z delon na mali kmetiji,
kovočof nejmlejši sen sin.
Ka Marprog je lep, že negda sen čüja,
dober po sveti gre glos.
Pa sen se obleka si črevle obüja,
tak zej pa sen priša med vos.
Maribor, to pesen s Prlekije
ti nicor prinoša Prlek tvoj!
Nej sunce sreče ti vekof veke sije,
še ti veselo z menoj zapoj!
Gda še pokojni so atek živeli,
so rekli “brez pesmi ne gre”!
Zato smo večer fsi fküper zapeli,
sej vroštvo je to za srce!
Fsi dobro vemo, ka penes je malo,
živleje pa gre svojo pot.
Le radost, veselje napre de nas gnalo
in z nami de šlo z roda v rod.