Dvestopet korakov kakor večna sled,
veter se oglaša, kot odmev besed,
od starega mlina, mimo vrbe in na most,
temna pot spomina, kakor senca čez mladost.
Dvestopet korakov, kot da slišim glas,
kot da tvoje štetje spet ustavlja čas.
»Danes bi drugače«, znana misel, ki boli,
čas pa kar ne more skriti rane, ki skeli.
Letijo leta, jaz pa sem obstal,
v vrtincu sanj prepozno sem spoznal,
da manj trpim, če gledam in stojim,
kot če korak brez tebe naredim.
Dvestopet korakov kot začaran krog,
pot iz labirinta pa pozna le Bog.
Tisočkrat enaka, zdaj drugačna se mi zdi,
čas pa kar ne more skriti rane, ki skeli.
Letijo leta, jaz pa sem obstal,
v vrtincu sanj prepozno sem spoznal,
da manj trpim, če gledam in stojim,
kot če korak brez tebe naredim.
Letijo leta skozi prazen zrak,
imam vse, a manjka tvoj korak.
Le ena pot me pelje v prostost
od mlina, mimo vrbe in na most.