Odprem oči, v glavo mi sije sonce,
zaliman k čigumi izpod šolske klopce.
Sanju sm vesolce, budilka ni zvonila,
zamujam na šiht in kava se je mi je polila,
avto noče pržgt, a na cesti je gužva.
Spet ta služba, a je loh še kej hujšga?
Konc avgusta, ne dajo mi dopusta,
kliče me punca in prav, da zgubla čustva,
cela lubosumna, misl da jo varam ,
nima pojma, da za prstan dve leti šparam.
Od dela sm zmatran, še zmer nimam centa ,
rd bi en dan, da računa ni nobenga.
Mam neki talenta, sam nimam producenta,
usi mi pravjo, da nula sm brez benda.
Nimam niti enga tapravga frenda,
da greva se prošetat do centra.
Cele dneve delam, cele dneve se trudm,
izložbe opazujem, sam nikol si nč ne kupm,
folk me gleda čudn, k da sm neumn.
Js mam usga poun kufer!
Punca govori, da si je sploh ne zaslužm,
mtka mi mori s kom lahko se družm.
Bedno se počutm, drugi se majo supr,
js mam usga poun kufer!
Jst ne morm tko naprej,
jst ne morm tko, jst ne morm tko,
Jst ne morm tko naprej,
jst ne morm tko, jst ne morm tko,
res ne morm tko…
Nov dan, ura kaže že deset,
ne morm verjet, kok lepo je tle živet.
To je moj svet, dons bom delu kar hočm,
nrdim neki za jest, pol pa še pod tuš skočm.
Umivam si zobe, pogledam se v ogledalo,
svaka čast ljudje, k prenašate to budalo.
Alo, zvoni mi telefon, kliče me folk,
da gremo en krog okol, da spijemo sok.
Nase vržem gate, nogavice, majco, “jeans”,
nrdim si hud friz, da pustim dobr utis.
Peace, ma kašn šiht, dons sm čist frej,
zdej si polnim baterije za naprej.
Tut, če mam zrušen plan, men je vedno “good”,
nasmeh polepša dan, rabš sam par sekund.
Viva la pozitiva, uklop dobro voljo,
dons se uživa, problemi nam nč ne morjo.