Glej, zvezdice božje migljajo lepo,
odprto široko je sveto nebo.
Duhovi nebeški se z raja vrste,
prepevajo slavo, na zemljo hite.
Obljuba predavna postala je res,
zveličar je rojen ljudem iz nebes.
Pri ubogih pastircih na slam’ci leži,
si revščino izvoli, ponižnost uči.
O, srečne dušice, ki njega časte,
z nebeško tolažbo jim polni srce.
Le k njemu hitimo, saj rad nas ima,
zaupno odkrijmo mu rane srca.