Vedno ko, se zmislim tiste prve najine
poti v kraje res oddaljene,
sem prijatelj rekel: “Jureti krenem, kaj pa ti?”,
in brez besed si se pridružil mi.
Kam bo pot peljala, katero smer se gre,
za avtoštop nam bilo je srce,
včeraj še kot eno, danes vsak na svojo stran,
vsak vztrajno iščeva svoj prav.
Včasih pa si mislim, da v življenju je tako,
kot mora biti, je že prav tako,
vsak po svoje solze skriva, vsak se zasmeji,
na koncu smo enaki prav vsi.
In bil je to veter daleč stran, ker smo hoteli le drugam,
a nekaj nas je poklicalo spet nazaj,
in ko bom tole pesem pel,
lepo je, če vsi ostanemo prijatelji.