Vedno bo v srcu pelo, vedno bo tako,
ker je pesem svetu dana, da nam je lepo,
časov, ki so že za nami, nikdar več ne bo,
a prav zato s to pesmijo grem k tebi lahko.
Z novim jutrom vsakim, ko zbudi me petje ptic
in svetloba skozi okno sta moj prvi klic,
in čeprav je res, da bom to noč bolj malo spal,
sem res vesel, ker pozno v noč sem tebi igral.
Dišali so tvoji lasje, ko stisnila k meni si se,
pa mi ni žal, da sem takrat s tabo bežal,
v življenju tako pač je, glej, da moraš iskati naprej,
steci v pomlad, ni lepšega kot skupaj držat’.
Niko, zdaj še bolj raztegni to harmoniko,
da zasliši se ta valcer še bolj pravljično
in čeprav je res, da bom to noč bolj malo spal,
sem res vesel, ker vonj njenih las mi je ostal.