Tih korak vodi me
mimo tvoje ulice,
spet je hladna noč.
Luč na oknu gori,
a nekdo v meni k tebi se boji.
Lažem si, da te ni,
zlažem tisoč si stvari,
da pozabil bi,
da si moja bila,
da nekoč sva bila zaljubljena.
In zakaj, to ne vem,
vedno mimo tebe grem,
ko bi rad le za hip, da bi bil s teboj.
Sanjam te in trpim,
ko se zjutraj sam zbudim
in odgovora ni na: Zakaj-ijaj-ijaj-ijaj-ijaj?
Telefon me zbudi,
rad bi, da bila bi ti,
da bi slišal glas.
Včasih sam zavrtim
in v strahu spustim,
ko zazvoni.
Ne, ne, ne bom ti priznal
in ne bom se izdal,
da pogrešam te,
pa čeprav me boli,
ko do tebe ne najdem več poti.