Sonce spet lepo mi sije
in srce hitreje bije.
Sredi zime v meni je pomlad.
Sladko me življenje boža,
ona lepa kakor roža.
Jaz pa vem, da strašno imam jo rad.
Pade mi v oči,
pa srce mi zažari,
kot vulkan v meni željo prebudi,
pa odidem po njo
in jo primem za roko,
da se z mano kot kraljica zavrti.
Moja bo, moja bo,
vse storil bom jaz za to,
da nekoč odšla bo z mano pred oltar,
pa da prstan ji dam
in ljubezen ji priznam,
za vse drugo mi na svetu več ni mar.
V moji glavi se dogaja
nekaj čudnega od kraja,
pa na koščke trga mi noči.
Moja misel me ne uboga
in postaja mi nadloga,
k njej vsak trenutek mi beži.