Ko spomladi zacvetijo jablane,
jaz se spomnim svoje lepe ljubice.
Veš, ti mati moja mila,
da bila je kakor vila,
kot goloba bela dva
rada se imela sva.
Ko nekoč sva midva se sprehajala
in zaljubljeno se tiho gledala,
je naenkrat zajokala,
sto poljubov mi je dala
in zatem samo odšla,
me pustila samega.
O, moj Bog, kaj si mi takrat storil,
da v kamen ti me nisi spremenil?
Čutim še poljube njene,
pa ne najdem več nobene,
ki odprla bi srce,
ki se zaklenilo je.