Ko na oknu tvojem zadehteli bodo nageljni
in ko jaz pod njim zavriskal ti bom spet,
vem, da spomnila se boš na naju in na tiste dni,
ko imela si še komaj šestnajst let.
Na kitaro sem igral ti tiste lepe pesmice,
ki bile napisane so zate le.
Ti si se smejala, jaz pa bi na svetu dal vse,
da bi vsaj malo vame zaljubila se.
Pogledala me boš kot vedno s tisto iskrico v očeh,
nasmejala se in rekla: »Ti si nor!«
Jaz pa vem, da te bom gledal kakor angela z nebes
in ti rekel: »Daj me spusti malo gor!«