Rdečo rožo utrgal bom zate
in zavriskal bom tvoje ime,
v zasnežene planine domače
bom odpeljal najlepše dekle.
Vem, jokala bo mati za tabo,
ko na hribčku ti prstan bom dal,
ko tvoj oče bo deklici svoji
v slovo zadnjič roko podal.
In zapeli cerkveni zvonovi
bodo pesem le nama v pozdrav.
Jo ponesli ledeni vetrovi
bodo daleč preko hribov in dobrav.
Hladen veter piha mi v obraz
in mi pravi, da je čas,
da te stisnem in poljubim te,
da odidem v svojo vas.
Bodi srečna, moja Julija
in ne joči za menoj.
Jaz poslušal sem le glas srca,
ki mi pravi: Vrni se.
Pod oknom sem stal in bil sem vesel,
najlepši v vasi pesmi sem pel.
Pod oknom sem stal, ko rekla mi je,
da mi poklonila bo svoje srce.
Rad bi ti rekel nekaj lepega,
nekaj, kar nosim na dnu srca,
a se bojim, da izdal bi ti vse,
kar rad bi od tebe skril.
Rad bi ti rekel nekaj lepega,
nekaj, kar nosim na dnu srca,
a se bojim, da ni več poti,
za naju ni upanja.
Povej mi, Marina, zakaj ne poznaš me več,
povej, Marina, zakaj umikaš pogled,
v imenu moje in tvoje mladosti, povej mi, zakaj.
Noč bila je, pred vrati sem svojimi stal,
po vseh žepih od bajte sem ključe iskal,
sem brundal in klel, da so slišali vsi,
moja žena in pol vasi.
Joj, zgrozil sem se, ko sem zaslišal njen glas,
da ne mara pijancev, je vpila na glas,
pa ne vem, če spustila je kakšno žival,
ko sem rekel, da v hiši bi spal.
Aj, aj, aj, vse besede bile so zaman,
tisto noč sem nesrečen spoznal,
da do jutra na pragu bom spal.