Moj dom
Brežiški flosarjiV moj dom v našo vasico,
po sivi cesti spet hitim,
spoznala sem resnico,
da domov si le želim.
Ko to jutro se prebuja in predrami me iz sna,
že srce mi v prsih poje, srečna sem, da tu sem doma.
In s korakom je tako, kot poljub na to zemljo,
mi srce miru ne da, srečna sem, da tu sem doma.
V daljavi že vidim streho naše hiše,
sonce, oblake in ptice tam više.
To le moj je domači kraj,
kamor rada se vračam nazaj.
Tudi ko že sneg zapade, mi še vedno je lepo,
ko pomladno sonce vstane, je kot mama z nežno roko.
Kmalu pa poletni vetrič toplo boža mi telo
in jesenski dež naznanja, da sem mama, ki ljubi srčno.
In s korakom je tako, kot poljub na to zemljo,
mi srce miru ne da, srečna sem, da tu sem doma.
po sivi cesti spet hitim,
spoznala sem resnico,
da domov si le želim.
Ko to jutro se prebuja in predrami me iz sna,
že srce mi v prsih poje, srečna sem, da tu sem doma.
In s korakom je tako, kot poljub na to zemljo,
mi srce miru ne da, srečna sem, da tu sem doma.
V daljavi že vidim streho naše hiše,
sonce, oblake in ptice tam više.
To le moj je domači kraj,
kamor rada se vračam nazaj.
Tudi ko že sneg zapade, mi še vedno je lepo,
ko pomladno sonce vstane, je kot mama z nežno roko.
Kmalu pa poletni vetrič toplo boža mi telo
in jesenski dež naznanja, da sem mama, ki ljubi srčno.
In s korakom je tako, kot poljub na to zemljo,
mi srce miru ne da, srečna sem, da tu sem doma.