Lepa vasica na robu kotline,
vračaš spomine mi tja v mlade dni.
Kjer, kjer sem shodil, pognal korenine,
zaupal usodi, da jih presadi.
Če pa bi znova se rodil, bi šel po svetu
in na tem svetu spet bi svoje pesmi pel,
vrnil bi k tebi se v objem, kot k dekletu,
moj drugi dom (dom, dom), dragi moj dom.
Tvojega lica in tvoje miline
vse bolečine podoba blaži.
Ker pa na svetu tem s časom vse mine,
ostani vsaj v pesmi še taka, kot si.