Radostno zre oko
v tiho jesensko noč.
Mirno nad nama gore,
sneg po srcu vse želje budi.
Jutro se prebudi,
sonce ga pozlati,
lepše nikjer ni kakor tu,
kjer sva doma.
Polja prekrita so
z mehko preprogo sanj.
Daleč nad njimi ptice,
let se nama zdi kakor napev.
Srečo iskala sva,
dolge poti prešla,
vendar nikjer ni kakor tu,
kjer sva doma.
Tukaj je najin dom,
potok in stari gozd.
Veter okrog njega šepeta
kot nežni cvet mojih besed.
Naj bo pomlad jesen,
zima poletni čas,
lepše nikjer ni kakor tu,
kjer sva doma.