Ti misliš, da vse je
izgubljeno za naju.
Prekrivaš, odkrivaš,
se zbujaš v solzah za dva.
Drevesa, ki vejo
kdaj kamni molčijo
in vrane v vetru
plešejo za naju dva.
Vse bi prodal,
da ujamem korak s tabo.
Neskončnost je mlada
in mlade so tvoje oči.
Ko izginjaš v vetru,
s tišino ležem in se potopim.
Globoko v ocean,
ko ne vem več kam.
Mi rečeš, naj bom tam
za naju.
Drevesa, ki vejo,
kdaj kamni lebdijo,
ko zvezde v mlaju
plešejo …
Tvoj glas izgublja odmev.
Obraz išče odsev.
In hodiš, kjer ni mej,
ti hodiš, kjer ni mej,
v medzvedje idej.
Drevesa, ki vejo,
kdaj kamni lebdijo,
ko zvezde v mlaju
plešejo zate,
vse bi prodal,
da obstaneš …