Ko razum gre ven iz nas,
in ko osamljen čakam čas,
in resnico skrijem le za las.
Kje so leta ko smo vsi,
živeli brez skrbi,
ta trenutek bil je večen.
Zdaj pa žalostno, gledam proti tebi, ki zapuščaš svet,
želim vse ti dobro, tam kjer zdaj že greš,
kjer se srečamo nekoč.
In tam na tleh, kjer zdaj ležim,
le tvoj obris, ki nemo spi.
Je ta pogled, ki skozi nas,
kaže nemoč, kliče moj glas.
Ta rajski prah, ki te je vzel,
in tvoj ponos, tako želel.
Nasvidenje, vsaj do takrat,
ko po nas prišel bo nekdo.
Na ramenih nosim križ,
čeprav mi ne pomeni nič
naj trenutek ta izgine
In spet žalostno, gledaš proti meni, ki ostajam tak,
svobodna duša le še krila razpne,
z viška gleda nas vse.
In tam na tleh, kjer zdaj ležim,
le tvoj obris, ki nemo spi.
Je ta pogled, ki skozi nas,
kaže nemoč, kliče moj glas.
Ta rajski prah, ki te je vzel,
in tvoj ponos, tako želel.
Nasvidenje, vsaj do takrat,
ko po nas prišel bo nekdo.
In tam na tleh, kjer zdaj ležim,
le tvoj obris, ki nemo spi.
Je ta pogled, ki skozi nas,
kaže nemoč, kliče moj glas.
Ta rajski prah, ki te je vzel,
in tvoj ponos.
Nasvidenje, vsaj do takrat,
ko po nas prišel bo nekdo
Auf Wiedersehen, vsaj do takrat, ko po nas prišel bo nekdo.