Ko sem te spoznal, bila napol otrok si,
nežna kot pomladni cvet z nedolžnimi očmi.
In tvoj nasmeh je zame bil kot sonce,
ples metuljev dveh, igriv in zapeljiv.
In tvoj pogled kot prah je zvezd,
je nežno božal moj obraz.
Le zakaj si odšla
in vse za sabo si pustila?
Nikdar več zaljubil se ne bom,
bolečina trga dušo in srce,
sprašujem to usodo,
zakaj v življenju mi je vse vzela.
Nikoli več zaljubil se ne bom,
solze mi polzijo po obrazu,
ti zame boš edina,
vedno s tabo v srcu bom živel.
Ti boš moja večno, v meni spet ta pesem,
moja oda žalosti, hrepenenje, ki živi.
Brez tebe so noči tako boleče,
obupan iščem svoj pristan, a vem, da je zaman.
In ko prebujam z jutrom se,
nikogar ni, ki ljubi me.
Le zakaj si odšla,
vse za sabo si pustila?