Objeta na bregu stojiva, zreva na Sveto goro,
a v srcu čutiva slovo, zvonovi otožno večerni ave pojo
in sliši se čriček sredi Brd.
O, Soča, zeleno-modra za bolečino ne veš,
mimo naju mirno ti greš.
Soča, Soča, tiho teče,
Soča, Soča, nocoj se bom napil,
v vinu, briški kaplji, bolečino utopil,
bom žalost neizmerno na križ zabil.
O, Soča, prosim, sprejmi bolečino v vodo,
blagoslovi to najino slovo.
Krasna si bistra, hči planin,
brhka v prirodni si lepoti.
Ko ti prozornih bolečin,
nevihte temne srd ne moti.
Krasna si, hči planin.