Je živela dekl’ca, daleč pridi, je bla doma.
Lepa kakor rožica, nedolžna bela marjetica.
Vsak večer, ko bil je mrak, šli smo kosci vasovat.
K oknu gorske rožice, nedolžne bele marjetice.
Lo-lo-lo-lojtrco, fantje, lojtro gor.
Z glav’co vsi naprej, skoz okno v postlo k njej.
Harmonika igrala je nedolžne pesmi zaljubljene.
Vsi smo bili na en, dva, tri.
Lojtro gor, pripravljeni.