V stari izbi bije nam
stenska ura čase
in tiktaka tja v en dan,
opozarja nase.
Tika, taka teče čas
naših dni mladosti,
ura opozarja nas,
konec bo radosti.
Moje srce pa mi bije čas,
ki mu mar ni ure
in jaz ubogam ta tihi glas,
srečo obljubuje.
Tika, taki, tika, tak,
naj le bije drugim,
meni biti treba ni,
življenja se še veselim,
vsak mi don, kot prvi dan,
ki ga v dar dobim.
Tam na steni zdaj visi
dolga že stoletja
prašna ura, ki kroji
naša nam življenja.
Vsem rodovom pred menoj
je vodila dneve,
čas za delo in pokoj,
delavnik, nedelje.