Tam, kjer murke cveto,
tam, kjer ptički pojo v lepi Dragi.
Tam, kjer encijan plav,
ves prešerno bahav nežno vabi.
V to dolino zeleno me vleče tako kot v nobeno,
v njej avrikelj prijazno pozdravlja me s srajčko rumeno.
A z visoke planine
grad Kamen obuja spomine,
spomni Pegama se,
se smehlja in si misli: vse mine.
Ti dolina zelena, s krvjo prepojena, oj Draga,
te vedno bom ljubil, nikoli pozabil ne bom.