Nič ne vpraša naša Tjaša, če doma sem ali ne,
na stopnicah se oglaša, vztrajno glasno kliče me.
Skupaj se na vrt podava, tja, kjer jagode zore,
jih obirava, kramljava, Tjaša radovedna je.
Moja vnučka, mala Tjaši, včasih nagajiva je,
za lase me rada cuka, kadar meni dremlje se.
Ko pa sama je zaspana, ne želi me videti,
svojo punčko v roke vzame, v posteljico odhiti.
Ostani vedno taka, Tjaša, kot si bila in si sedaj,
tri leta bodi vedno stara, da ti cvetel bo sončni maj.
V otroškem srcu čista sreča prebiva in kot cvet žari,
kdor zna jo tamkaj ohraniti, na starost mu v očeh blesti.