Zopet je prišel večer, v naših srcih je nemir,
zbrana je družina vsa brez očeta našega.
Mati skrušena sedi, gleda nas in le molči
in zastira si obraz, ker boji se za vse nas.
Oče naš iz dneva v dan vrača se domov pijan,
nas pretepa in grozi, njega se bojimo vsi.
Nekaj muči mu srce, pa nikomur ne pove
in čeprav smo jezni nanj, čisto vse bi dali zanj.
Človek je kot jaz in ti, v sebi nosi sto skrbi,
tudi on nekoč je bil z nami dober, ljubezniv.
Oče, prosimo te vsi, daj, težave nam razkrij,
skupaj bomo našli pot brez težav in brez zablod.
Kjer ljubezen je doma, tam se čuje glas srca,
ki tako nam govori: »Le pomagajte mu vsi,
da bo zopet našel moč, ki jo je imel nekoč
in dejal bo: Hvala vam, kar sem storil, se kesam.«