Ko daleč stran, na tujih tleh,
pod noč utrujen v spanec ležem,
miru ne najdem si v nočeh,
samo spomin k spominu vežem.
Ko leta sem domov zahajal,
mi kazal pot je dim z domačih streh.
Tam včasih sem z dekleti rajal
in s fanti v krčmah trosil smeh.
Nocoj se mi je le sanjalo.
Saj vem, da zdavnaj že nikogar ni,
očeta, mater je pobralo,
pod strehami ni znanih več ljudi.
Domača streha je bila le ena,
zdaj tuja mi je vsaka domačija.
Tja ne popelje pot me več nobena,
ostala tam je domačija zapuščena.
Zdaj le spomin ostal je v nas
in z leti vse odhaja.
Otroštva dni je zbrisal čas,
le starost še ostaja.
Nam gube razijo obraz,
spomin je ves leden
in rodno vas zasul bo mraz,
ko umrla bo jesen.