Povsod sem jaz doma,
le kdo me ne pozna!
Saj že po tejle kljuki ve se, da sem prav z Gorenjskega!
Za nauke stare vem,
vam enega povem:
“Nikamor brez marele svoje jaz ne grem!”
Gre naš Franci, gre po svet’ z marelo
in pod njo uživa blažen mir!
Fant od fare, z njim je res veselo!
Brez marele bi ne bil Košir!
Marela židana
je moja ljubica,
saj v hudih stiskah boljšega jaz ne poznam prijatelja.
Pod njo v dežju sem suh,
se branim sitnih muh,
pod njo za babje opravljanje jaz sem gluh!
Pozna me vsak oštir,
da pridem le na pir
z marelo v kot se vsedem in počasi cuknem ga še štir’!
Če kdo začne prepir,
zavpijem: »A bo mir!«
in varno pod marelo grem v drug kvartir.
Gre naš Franci, gre po svet’ z marelo
in pod njo uživa blažen mir!
Fant od fare, z njim je res veselo!
Brez marele bi ne bil Košir!
Se rad ga nakresam
in hudo ženo ‘mam,
ki nasajena me pred vrati divja čaka z valjarjem.
Zmerjanje kar požrem,
marelo brž odprem,
pred točo babjo jo lepo na varno ucvrem!
Če srečam frajlico,
jo primem pod roko,
brž pod marelo z njo, da zmočil njen balkonček se ne bo!
Če kdaj za gmaj’nico
grem s kakšno dekl’co,
zakrijem sladek greh si s to marelico!
Gre naš Franci, gre po svet’ z marelo
in pod njo uživa blažen mir!
Fant od fare, z njim je res veselo!
Brez marele bi ne bil Košir!
Marela, ljubica!
Pomagaj, kjer se da!
Od tebe se ne ločim za nobeno stvar s tega sveta!
Le to se jaz bojim,
da kje te ne ‘zgubim!
Pod tvojo streho varen sem, dokler živim!
Koširja našega
le kdo še ne pozna!
Že po mareli veš, da je z Gorenjskega!
Modrosti stare ve,
še tole vam pove,
da brez marele Kranjc nikol’ po svet’ ne gre!