Govorijo vsi: »Zase vsak skrbi.«
Če velja za vse, pa še naj zame!
Moje so skrbi pri črni Miciki,
lepi ženkici sosedovi!
Ja, je tako na svet’, moški naših let
rad se hodi gret, če doma je led.
Kadar prek poti ga zvabijo oči,
nadenj sto preži nevarnosti.
Kadar treba ni, prstan se blešči.
Vajeti drži v žlahti sto ljudi.
Moja dobro ve, kdaj luna nosi me.
Tuje so žene nevarne vse!
Ja, ostra kakor nož da me vedno v koš:
»Tu pri meni boš!« Pa sem priden mož!
Naj le vabi noč, zbežati ni mi moč,
grešni zmenek vroč nocoj bo proč!
Ja, ja, ja, ja, bi brž preskočil plot,
k sosedi našel pot, če bil bi jaz falot!
Ja, ja, ja, ja, je že tako povsod,
da slajši je drugod drevesa plod!
Velik je zaklad, če je človek mlad,
vabi tuji sad, kdo ga nima rad!
Le za svoj korak pobriga naj se vsak!
Vaš nasvet predrag naj vzame vrag!
Ja, zase naj skrbim, pametno živim,
ko pa ne dobim zase, kar želim?
Jesti, piti da mi moja ženkica,
vročega srca pa ne pozna!
Ja, ja, ja, ja, ne vem več, kam ne kod,
rešite me zablod, skomin in grešnih zmot!
Ja, ja, ja, ja, pozabil bom to pot
in pustil grešni plot, pa bova bot!