Naša teta Nežika
je prišla iz Teksasa.
Vsa vas se zbrala je,
da bi vid’li, kakšna je.
Še učitelj je prišel,
vaški zbor pa je zapel.
Z nami je tud’ župan,
ni to vsaki dan.
Pa pripelje teta se,
chevrolet ustavi se.
Vsem sapo vzelo je,
naša teta kavboj je.
Njen klobuk iz Teksasa,
hlače iz usnja kravjega,
bluza karirasta,
teta pisana.
»Dobrodošla, teta, zdaj med nami!«
so vsi zaklicali in jo objemali.
Je roko v bok dala, rekla: »How are you?«
Vaščani vsi so zapeli: »Saj smo tu!«
Vsi imajo našo teto radi,
saj ona frajer je in to ‘z Amerike!
Zdaj smo taglavni, saj tete takšne ni,
ki kavboj je, pa slovensko govori.
Naša teta Nežika
glavna je atrakcija.
Zdaj se okrog šušlja,
da bo vzela Francija.
Vaška jima plehača
že poročni marš igra.
Obema zdaj na glas
poje naša vas.
Bravo, bravo, bravo, naša teta,
ostani ti pri nas, boš šerif za vso vas.
Zdaj smo taglavni, saj tete takšne ni,
ki kavboj je, pa slovensko govori.
Bravo, bravo, bravo, naša teta,
vsa vas na glas kriči, a Franci sam stoji.
Ne gre mu v glavo, kako bo le nocoj,
ko ležal bo zraven njega še kavboj!