Tam, kjer murke cveto, tam, kjer ptički pojo, v lepi Dragi.
Tam, kjer encijan plav, ves prešerno bahav nežno vabi.
V to dolino zeleno me vleče tako kot v nobeno,
v njej avrikelj prijazno pozdravlja me s srajčko rumeno.
A vrh strme pečine grad Kamen obuja spomine,
spomni Pegama se, se smehlja in si misli: vse mine.
Ti dolina zelena, s krvjo prepojena, predraga,
te vedno bom ljubil, nikoli pozabil ne bom.