Tam za gozdom ob potoku
stari mlin mi še stoji,
z mahom že je ves preraščen,
mi spomin budi.
Ti, potoček, ki ga ženeš,
poješ pesem kot nekdaj,
o dekletu, o mladosti,
ki ju ni nazaj.
Tako živo spominjaš me,
kako, kako objemal sem dekle.
Kar čudim se, da več je ni,
a potok žubori.
O mladosti in o sreči
stari mlin pa zdaj molči,
a v spomin mi še pričara
mlade, srečne dni.