Jaz bil bi fin gospod,
al debel sem kot sod,
če mimo špegla grem,
se noter ne ozrem.
Ker špegla tac’ga ni,
ki vse pokazal bi,
kar z mene zdaj visi
in preč štrli.
Nobena dečva me ne mara,
men’ reži se cela fara,
jaz bi vse požrl.
Ja, šnicle, zelje, cent krompirja,
sem širok za dva Koširja,
to pa že ni več špas.
Ko sem pri dečvi spal,
me foter je nagnal,
ker bal se je zelo,
da hči ploščnata bo.
In zdaj sem revež sam,
ne vem, ne kod, ne kam,
saj še čez most ne smem,
ker ga podrem.
Ja, zdaj imel bom tako kuro,
da bom hujšal z ure v uro,
vitek bom poj kot prekla.
Ja, nič krompirja, riža, kruha,
nič špagetov, brez trebuha,
ozek bo zdaj moj pas.
Sem lačen kot hudir,
pustim vse pr’ mir,
tud šnops in vin in pir,
saj nisem več Košir.
Kako jaz zdaj trpim,
zakaj še sploh živim,
saj sem že kot skelet,
prav za umret’.
Je kura mimo, šle so kile,
zdaj spet žrem na viže mile
vse, kar pod zob mi pride:
krompir in kruh pa makarone,
žemelj in klobas na tone,
zdaj spet za tri jaz jem.