Vsakdo pride v tista leta,
ko se mu lasje srebrijo,
petdeseta leta ga lovijo.
So še leta polna sreče,
ko srce je še čuteče
in ljubezni si še zaželi.
Zdaj si v najlepših letih,
petdesetih zrelih letih
in če prvi so že sivi tu lasje,
oh, nikar ne misli, da se staraš že!
Zdaj si v najlepših letih,
petdesetih zrelih letih,
prikorakal komaj si na pol poti,
novih petdeset te lovi.
Vsak dan sonce pač ne sije
in obraz nam skrb prekrije,
vse preženejo spet sončni dnevi.
Vendar človek vse pozabi,
srečo k sebi si povabi,
saj se v sreči tej še pomladi.