Kot krti pod zemljo rijemo
v rovih, tam smo doma.
Za tone se črne bijemo,
pri nas se gara.
Hej, žena, bod’ mi pozdravljena!
Zdaj gremo spet pod zemljo
nakopat premoga črnega,
pomahaj v slovo.
Črno naše je zlato,
ki ga v črnem jašku kopljemo.
Črn obraz je in roke,
ki kladiva nam drže.
Če pa nas nazaj ne bo,
naš grob zasut bo jašek pod zemljo.
A ne boj se, ženkica,
saj bom nocoj doma.