Še pet sekund!
Pet, štiri, tri, dva, ena, gremo!
Sem astronavt ta pravi jaz s trobento,
kaj zdaj bo Rus, Amerikanc.
Požvižgam jaz na vsako se raketo,
leteči sem Koširjev Franc.
Kaj jaz počel z vesoljsko bi koreto,
ko sam drvim čez dol in klanc.
Hop! Letim čez plot,
a pes zalaja od uspod!
Hov! Nazaj renčim,
ko od sosede jaz zletim!
Ja, ja, tako se vsakemu godi,
ki se okrog podi in nič doma ga ni.
Ko žena vzame valjar v roke,
polet vesoljski se začne!
Zares sem hotel jaz tja gor na luno,
tako kot Rus, Amerikanc.
Zavil v eno nobel sem štacuno,
dejal, da bi raketo rad.
So vkup drvel’, kot da naročam nuno
in z glavo je odkimal vsak.
Ni, rakete ni!
So rekl’ mi trgovci vsi.
Ne, tja gor pa ne,
tja gor so naše cene šle!
Cel liter cvička jaz v sebe zlijem,
kot ni ga Rus, Amerikanc,
z bifeja do bifeja sam zavijem,
ne da se več me zaustav’t.
Ko z glavo v kandelaber se zabijem,
takoj sem super astronavt.
Resk! Kaj je zdaj to?
Vse zvezde z mano plešejo.
Rumps! Vesoljci vsi,
cel svet okrog mene se vrti!
Ja, ja, tako se vsakemu godi,
ki se okrog podi in nič doma ga ni.
Ko žena vzame valjar v roke,
polet vesoljski se začne!
Zdaj astronavt je vsak kar sam po vrsti,
kot v Rusiji, v Ameriki,
saj čas preganja nas prav tja do smrti
in kar naprej se vsem mudi!
Vsak sam hiti, leti v zavesti čvrsti,
da časa ni, ga ni in ni!
Hej! Okrog poglej,
veselo svetu se nasmej!
Hoj! Z menoj zapoj,
v nebesih sam boš, da bo joj!