Vzcveteli so beli kostanji
pred hišo domačo spomladi.
Z neskončno opojno belino
dehtijo pod našo planino.
Pod krošnjami hiša je stala,
z razkošnim se cvetjem bahala.
Zdaj prazna je tamkaj ostala,
le veter raznaša bel cvet.
Zvabila nas pot je v daljino,
speljala v mesto je sivo,
kot v vetru povsod razmetani
vsak zase sedaj smo ostali.
Skoz’ okno ozrem z bolečino
se v pusto betonsko sivino.
Na bregu pod našo planino
pa v cvetju kostanji so spet.
Kje kostanj moj cveti,
kje sto cvetov diši,
kje veter boža dom,
kje listje šelesti?
Po stezi čez polje
odšel bi rad domov.
Med cvetjem pod kostanji
našel bi svoj rodni krov.