Po klančku gor, po klančku dol,
po lepi štajerski deželi,
čez hrib in dol in preko polj,
kjer so vinogradi rumeni.
Vesel drvim, naprej hitim,
ne ustavim deklici nobeni,
saj fant sem mlad, trenutek vsak
v hitrosti res uživam rad.
Ko skoz’ vasi se zapodim,
preplah pred hišami nastane.
Čez dol in hrib spet vik in krik,
vse žuga mi, vpije name.
Če pa prehitro ubiram jo,
miličnik me v precep vzame,
se ves potim, saj se bojim,
da še vozniške ne ‘zgubim.
Ko skoz’ ovinek pridrvim,
zahupam na ves glas
in od veselja zažarim,
saj sliši me vsa vas.
Pod oknom pa ustavim se,
zatrobim še enkrat.
Tu moje je dekle doma,
ki rada me ima.
Po klančku gor, po klančku dol,
dokler mi avto ne zakuha,
ko brez vode ustavim se,
so tudi moja usta suha.
Zgodi se kdaj, da kje doma
ostane mi rezervna guma,
takrat pa mi nasmeh zamre,
po treh kolesih pač ne gre.