Poleti ženem čredo rad v gore,
tja v gore na sončne pašnike.
Veselo kravji zvonci pojejo,
da odmeva čez vrhe.
V sosednji staji pa še planšar’ca,
planšar’ca, ki fletno vriskat’ zna.
Že leti dve me vriskati uči,
da odmeva od gore.
Oj, hojlarijajo,
oj, hojlarijaja,
bolj trde sem glave,
mi vriskanje ne gre.
A moja planšar’ca
kar vriska za oba.
Oj, hojlarijajo,
oj, hojlara!
Zdaj skupaj čredo ženeva v gore,
tja v gore na sončne pašnike.
Pastirček mal’ pa z nama že hlača
in tenko že vriskat’ zna.
Zdaj v troje vriskamo,
‘mam sinka in ženo,
k’ sem vriskat’ se učil,
družin’co sem dobil.
Na sončne pašnike,
tja vleče me srce.
Privriskal sem ženo
in sinka z njo.