Kjer se doline jenjajo, se moj začenja svet,
v skale se hribi vzpenjajo, vsak vrh je v sneg odet.
Po redkih travah rastejo cvetlice rosnih let,
pohodniku naznanjajo: Je lep planinski cvet.
Kjer se vrhovi vzpenjajo, višine svet živi,
le sem in tja oglašajo zvonovi se z vasi.
Se v vetru murke zibljejo, planika se srebri,
tam zame je najlepši svet in v njem planinski cvet.
Zares je lep planinski cvet,
kjer moj je svet v lepote ujet.
Kjer v vetru zadnje košenine zadrhte,
tam moje sanje zažive.
Kjer gleda mah že po skalah,
smehlja se cvet v samoto ujet.
Tam ves prevzet začutim znova,
kako je lep planinski cvet.
Kjer smreke več ne rastejo, pri tleh se zvija bor,
se redki tropi pasejo in silijo navzgor.
Vesel in zdrav preživljam dni v gorah od ranih let,
viharje človek preživi kot le planinski cvet.
Zares je lep planinski cvet, …
Kjer gleda mah že po skalah, …
Zares je lep planinski cvet,
kjer moj je svet v lepote ujet.
Tam ves prevzet začutim znova,
kako je lep planinski cvet.