Vsak dan zjutraj srečam jo,
vsak dan ono deklico.
A to zame je hudo,
ne upam si nagovorit’ jo.
Takoj, ko zagledam jo,
se zmedem, a kaj morem zato.
Pogum mi takoj splahni,
boječ sem, a tukaj svet’vat ni.
Joj, kakšna usteca
in nosek kakšen ima,
a očka kot cekin-cekinčka dva,
saj to moč zdržat’ ni,
v glav’ se men’ vrti,
presneta ženska vražja ti!
Vsak dan zjutraj srečam ga,
vsak dan ga nerodneža.
Je fleten in men’ je všeč,
a kaj, ko je fant tako boječ!
Takoj, ko zagleda me,
zardi in kot nagelj cvete.
Zato več čakala ne bom,
ga jutri nagovorila bom.
Joj, kakšne brke ima,
a tudi bradica
za mene ni od muh, čeprav je suh.
Sem si izbrala ga,
ne bom čakala ga,
oj, Franceljna nerodnega!